Skupno število ogledov strani

ponedeljek, 23. januar 2017

Ob prekopavanju žrtev po vojni pobitih Huda jama – kraj maščevanja

Pismo Pahorju: 


V oktobru so se pri nas vrstili nekakšni pietetni dogodki, ko so se politiki klanjali nad kostmi padlih sovražnikov v drugi svetovni vojni. Videti pa je bilo kot osladen politično-propagandni šov z udeležbo najvišjih predstavnikov demokracije Slovenije in Hrvaške. Ti nesrečni ljudje naj bi bili nedolžni, saj naj bi bili žrtve »komunističnega nasilja«. Nekateri celo zatrjujejo, da so jih pomorili slovenski partizani. Bratski Hrvati nas obtožujejo, da je Slovenija največja grobnica Hrvatov in da jih v slovenski zemlji trohni nad sto tisoč. V poduk našemu predsedniku in v vednost Sloveniji je treba napisati, kdo so bili ti nesrečniki v Hudi jami.


PIŠE: Milan Gorjanc 
10. maja 1945 je 3. udarna divizija (črnogorska) presekala umik različnih vojsk pri Zidanem Mostu. Sočasno pa je naša Šlandrova brigada zaustavila drugo ustaško kolono v Celju, a je ta nato z grožnjo o požigu mesta izsilila nadaljnjo pot proti Avstriji. Na cesti med Zidanim Mostom in Celjem je obtičala velika množica hrvaških ustašev in domobrancev, civilistov in drugih bežečih vojščakov v Hitlerjevi službi. Naslednji dan sta to kolono obkolili 9. črnogorska brigada, ki se je prebila čez zasavske hribe do Šmarjete pri Rimskih Toplicah oziroma skozi Rečico pri Laškem, ter 5. proletarska brigada (črnogorska), ki je skozi Lovrenc in Jurklošter prispela v dolino Savinje pri Gračnici in pri Laškem. Na zahtevo partizanov, da se množica bežečih v skladu z določili brezpogojne kapitulacije preda, so ti odgovorili z orožjem. Ustaški major je s konja streljal po partizanih na mostu v Zidanem Mostu, pridružila se mu je skupina sto ustašev z mitraljezi po železniški progi. Partizani so vrnili z ognjem iz svojega orožja. Nastal je pokol in nato so se ustaši predali. Toda milosti črnogorski partizani niso poznali, morija se je po majhnih skupinah nadaljevala kar ob cesti. Po besedah pokojnega predsednika črnogorskih borcev, takratnega poveljnika 5. brigade, izrečenih pred leti na prvem srečanju predstavnikov borčevskih organizacij po razpadu Jugoslavije v Novem mestu, nihče ni mogel zaustaviti maščevanja partizanov nad ustaši.


Ozadje
OTROCI V JASENOVCU 

Zakaj tolikšna sla po maščevanju? V bitki na Sutjeski je bila 3. divizija razbita, iz obroča sta se z velikim žrtvami prebila 5. proletarska brigada in del takratne 10. hercegovske brigade. Padlo je več kot tisoč pripadnikov te divizije. Po preboju so se zbrali na območju vzhodne Hercegovine in se dopolnili z novimi borci – domačini iz Hercegovine. Do Zidanega Mosta so se v dveh letih bojevali še v številnih bitkah in veliko teh borcev je prevzelo poveljstvo nižjih enot v diviziji. 13. maja popoldne je 3. divizija odšla skozi revirje na Gorenjsko, v spodnjem toku Savinje pa je ostala samo njena 7. brigada, ki je zbirala ujetnike in vojni plen. Nemce so odvedli v zbirno taborišče pri Samoboru, razen folksdojčerjev iz Banata – jugoslovanskih državljanov – v 7. SS-diviziji princa Evgena. Civiliste so po pregledu napotili nazaj na Hrvaško.
Slovenskih partizanov ob Savinji in v Celju ni bilo. Šlandrova brigada je že 10. maja s tovornjaki skozi Maribor odšla na Koroško in je sodelovala pri zajetju 104. nemške divizije 14. maja na Poljani in naslednji dan pri obkolitvi ustaško-četniške grupacije na Libuški gmajni pri Pliberku. 1. bataljon Kozjanskega odreda se je zaradi grožnje ustašev, da bodo požgali Celje, umaknil globlje na Kozjansko. 1. bataljon 3. brigade VDV, ki ga danes »vojaški udbovec«, neki Leljak, obtožuje za poboje, pa se je umaknil proti Revirjem.
Ni moj namen opisovati ustaških zločinov nad Srbi poleti leta 1941 v vzhodni Hercegovini, ki je pretežno naseljena s srbskimi prebivalci. Vendar vse pove pismo najzvestejšega fašističnega generala Alessandra Luzana dučeju Mussoliniju. Pisal ga je po obhodu vzhodne Hercegovine poleti 1941:
»Duče! Moja brezmejna vdanost vam naj mi dovoli odstop od strogega vojaškega protokola. Ko sem obiskal Stolac, Čapljino, Ljubinje in Dubrovnik, sem videl ustaške zločine nad Srbi. Nimam besed, da bi jih opisal. V šoli sem našel zaklane učiteljico in 120 učencev, nihče ni bil starejši od 12 let. Številnim so odsekali glave in jih posadili na klopi, izvlekli so jim čreva in z njimi krasili učilnice kot z novoletnimi trakovi. Klali so jih počasi in jim vmes solili rane. Zločinci so naprej posiljevali učiteljico pred otroškimi očmi, šele nato so začeli klati. Posilili so tudi osemletne učenke. Ves ta čas jim je igral na silo pripeljani orkester Ciganov. Na večno sramoto naše Rimskokatoliške cerkve je sodeloval tudi župnik. Isti dan so ustaši polovili 700 prebivalcev in jih zmetali v jamo. Peščica preživelih bo močnejša od največje Pavelićeve divizije. Izgubili so vse, kar so imeli: otroke, žene, matere, sestre, domove, celo strah pred smrtjo. Smisel njihovega življenja je le še maščevanje, strašno maščevanje, po svoje jih je celo sram, da so sploh preživeli.« (poudarki avtorja).
Pismo je v prevodu nekoliko skrajšano. Pisec omenja približno 300 rešenih moških. Skoraj vsi so bili zatem partizani v 10. hercegovski in 5. proletarski brigadi, pozneje pa po v celotni 3. udarni diviziji. To je opis samo iz vasi Prebilovci pri Čapljini.
ZVERINSKO POSILJENA IN UMORJENA OD NEDOLŽNIH ZVERI 

Zločini
In po vsem tem naj bi ustašem pravično sodili? Je mogoče kdo sodil nedolžnim otrokom ali učiteljici Stani Arnautović? V prvih dneh avgusta leta 1941 so ustaši zmetali v 13 jam po Hercegovini več kot 4000 civilistov srbske narodnosti ne glede na spol ali starost. Te jame so naše oblasti na začetku 60. let zabetonirale in o teh zločinih se ni govorilo samo zaradi »bratstva in enotnosti«. Leta 1990 so postavili spominsko znamenje in pokopali te žrtve s pravoslavnim verskim obredom. Junija leta 1992 so pripadniki proustaških HOS (Hrvatske oslobodilačke snage) vas znova do tal požgali in spomenik zravnali z zemljo, pri tem pa povsem uničili skoraj vse zbrane kosti v kostnici. Na srečo so prebivalci zbežali na varno globlje v zgornjo Hercegovino. Letos je bila pogrebna maša, udeležilo se je je veliko število Srbov, toda med njim ni bilo predstavnika hrvaških oblasti. Hrvaški predsednici Kitarovićevi bi zagotovo prej bilo mesto tam kot pri Hudi jami oziroma na pokopališču pri Mariboru. V sestavi HOS, katerega pripadniki so se usposabljali celo v Kočevski 

Reki z blagoslovom ministra Janše, so bili predvsem Bošnjaki iz Hercegovine. Tudi med ustaši iz leta 1941 je bilo precej Bošnjakov. Nihče še ni odgovarjal za te zločine iz leta 1941 in tudi iz leta 1992 ne
TA ..... RES NE VE KAJ DELA !

Naš predsednik je stal ob vencu z napisom Slava našim junakom, škofje so darovali mašo za žrtve »komunističnega nasilja«. Dejansko pa so to kosti okorelih zločincev, ki so morili tudi z blagoslovom Cerkve.

Originalni prispevek je objavljen v novembrski številki Svobodne misli.
RAZMISLIMO O TEM KAKŠNEGA PREDSEDNIKA DRŽAVE IMAMO.