Še en prazen dan. Gledam na uro in čakam na novice iz veterinarske klinike. Ni mi skoraj do ničesar. Naenkrat se mi zdi, da bom že nekako rešil vsa sranja, samo tole naj se srečno konča. Ne bom utrujal s tem, obljubim.
Pogled skozi okno? Megla. Pogled na računalnik? Tu se pa lahko nasmehnem. Za računalnik me ne skrbi več. Hekerski vdori so se zaenkrat nehali. Če pa se mi bo zdelo karkoli sumljivo, če bo katerakoli aplikacija nedosegljiva, skratka, če bo karkoli v zvezi z računalnikom in spletom narobe, bom isti trenutek na vratih Dejana Orniga. To sem mu obljubil. Zdaj je pokvarjeni heker skrbnik mojega računalnika in spletnih domen. Izvaja monitoring, da se slučajno kaj ne zgodi moji elektroniki. V bistvu s tem skrbi za svojo varnost in zdravje. Pred 25 leti sem največjemu lopovu v bloku Ivanu zagrozil, da se bom spravil nanj, če se Vespi kaj zgodi. In potem sem vse poletje puščal odklenjeno Vespo, ker so vsi zainteresirani lopovi vedeli, da je ne smejo odpeljat. Če bi že kdo poskušal, bi ga Ivan prvi ustavil. 25 let kasneje je vlogo Ivana dobil Dejan Ornig. Pa ne za skuter!
Primer Blaža Furjana bo dobil epilog na sodišču, na to se lahko zanesete. Njavru in Oražmu ne preostane drugo kot, da me tožita in ovadita. Če tega ne storita, jima niti najbližji ne bodo več verjeli. Ko bosta to storila, po mojih podatkih naj bi to bilo danes, bosta vsej slovenski javnosti naredila ogromno uslugo. Končno bo ena od nikoli raziskanih afer dobila epilog na sodišču. Resda se bom moral zagovarjati zaradi objave na blogu in izjave za televizijo, ampak tema bo prava. Umor (uboj) vojaka Blaža Furjana. Končno bom lahko kje drugje kot na blogu povedal, kaj se je tiste usodne noči zgodilo, kdo je bil tam, koga ni bilo tam in kaj je kdo storil! Objave imen in fotografij vpletenih je bil edini način, da krivca spravim na svetlo. Televizijo so uspeli prestrašiti (v Tedniku so izrezana imena) na Googlu pa je Janez Stušek naletel na gluha ušesa. Bloga niso umaknili, zato Stušek in dvojica krvnikov Blaža Furjana korakajo na Policijo. Pravzaprav so odkorakali kar štirje. Njavro, Oražem, Suhadolnik in Poje. Zakaj Poje, vprašajte njega! Končno, bom dodal. Na banki so po preverjanju ugotovili, da ni bilo nobenih kršitev in financiranja »spletnega kriminala«, zato lahko »poslujem« naprej (lahko nakazujete prispevke, naročnine..).
So stvari, ki se me ne tičejo. Mislim do te mere, da bi se jaz vpletal in jih reševal. Primer Furjan bi se moral končati drugače. Na sodišču. Na eni strani tožilstvo, na drugi pa vsi, ki smo se usodne noči vrteli okoli vojašnice v Mostah. Brez izjeme. Potem pa naj sodišče razišče in razsodi in obsodi krive. Bi bilo bolj zdravo za vse. Zaradi primera Furjan bodo očitno začeli padati drugi okostnjaki. Leto 1997 bi zato vsi skupaj najraje pozabili.
Puško, ki je ubila Blaža Furjana je izdelal Slavko Ferjan. Šlo je za malokalibrski snajper (22) z dušilcem in enim nabojem. Slavko Ferjan jih je izdelal več in nam jih v Moris prinesel na testiranje. Na MORS-u se niso odločili za sodelovanje s Ferjanom (ponujal je proizvodnjo teh pušk za potrebe Moris-a in SEP-a). So pa puške navdušile nas in od Ferjana smo jih nekaj kupili na črno.
Po dogodkih v zvezi z GDS vs. Janez Janša, smo se ekipa paravoma razšli. Pobili bi se med seboj, če ne bi vmes posegla Janša in Krkovič. Mediator Tone Krkovič je predlagal premirje in sestanek med nami. Nisem bil za. Zato sta mi ponoči Oražem in Torkar ukradla avto znamke BMW M5. Se boš zdaj pogovarjal, je spraševal Krkovič? Pristal sem na nočni sestanek v Taborski jami. Prišel sem sam pozno ponoči. Ker je bil posrednik Krkovič, sem bil nepreviden. Prišel sem v past, ki so mi jo postavili Njavro, Oražem, Torkar in Marko Poje. Na tem nočnem srečanju so me hoteli umoriti. Oražem je streljal name, jaz sem streljal nazaj. Preživel sem. Takratno partnerico Mišo sem takoj poslal v ZDA, kjer je pri Zorici Vujičić, sestrični umorjenega Miša Vujičića ostala mesec dni. Tja sem jo poslal, ker je bila noseča, Njavro in ostali pa so grozili tudi njej. To leto se je končalo mirno, potem pa je sledila eksplozija pizdarij.
6. Maja 1997, točno tri tedne pred smrtjo Blaža Furjana, je bil ubit kamnosek Ciril Luskovec. Ubil ga je tip s snajper puško mojstra Ferjana (cal22), kriminalisti pa puške nikoli niso našli. Ker puške niso našli, so izdelovalca orožja Ferjana obtožili sostorilstva. Slavko Ferjan je bil nekaj let zaradi teh pušk v zaporu. Pri preiskavi so mu zasegli 13 pušk in zadevo zaključili. Ko sem bil pred leti zaslišan v zvezi s smrtjo Blaža Furjana, so bile omenjene tudi te puške. Kriminalista sta mi zatrjevala, da so zasegli vseh 13. Policija je prepričana, da jih je bilo izdelanih samo 13? Vsaj bila je.
Pred morda dvema letoma je kriminalist Simon Velički na A kanalu pozival, če kdo ve, kje je puška, ki je ubila kamnoseka Cirila Luskovca!? Je šlo za zavajanje ali jo res iščejo? Puška, ki je ubila kamnoseka, je bila tri tedne kasneje spet smrtonosno sprožena.
Če se vrnem v zgodovino te puške. Kdo jo je kupil od Ferjana, ne bom omenjal (razen na sodišču). V času obiska papeža Janeza Pavla je bila puška v prtljažniku Darka Njavra. Nekaj časa je bila skrita pod posteljo sodnice za prekrške v Murglah. Tja jo je skril znani Viški lump »Repi«, ki mi je v devetdesetih predstavil odvetnico Lucijo Ušaj Šikovec. Majhna vas je Slovenija. Pri danes zloglasni desni odvetnici sem takrat spil kavo in zdela se mi je čisto kul ženska. Danes pa katastrofa, zastrupljena s politiko in sovraštvom. »Repi« bi znal najbrž pojasniti, kako je puška končala v rokah ekipe iz mračnega gozda na robu Ljubljane. Takrat smo jim rekli »šumarji«. Do njih si prišel po cesti v Gorice. Podmladek te mafije je danes razvpit zaradi ugrabitve in umora Zorice Škrbić. Z njimi sem se srečal večkrat v življenju, vedno pa je šlo za ekstremne pizdarije. Ugrabili so Klaro Janković, zaradi njenega takratnega tipa Marka Hodaka. Takrat sem bil del reševalne ekspedicije oborožene tople iz Šiške. Klaro smo rešili, o tem podvigu sem že pisal na blogu nekoč, zato se ne bom ponavljal.
Po krvavem mesecu Maju, so se odnosi med nami grdo zaostrili. Nisem hotel biti del te morilske ekipe. Umaknil sem se od njih in se povezal z drugimi »zlikovci«, da sem imel mir pred »mojimi«. Takrat sem se lotil izterjav in deložacij. Že prvo so mi uničili kar moji paravomo frendi, Njavro, Oražem in Torkar. Poleti 1997 sem zasedel sporno stanovanje in deložiral tipa v njem. Šlo je za primer Marko Solar. Iz maščevanja, ker sem jim obrnil hrbet, so se povezali s Solarjem in mu ponudili pomoč. Ponujali so mu, da me oni napadejo in vržejo iz stanovanja. Na koncu je v Polju prišlo do manjše vojne, ki jo je prenašala 24UR in pokrival ljubljanski Dnevnik (Suzana Rankov).
Umori in poskusi umorov ne zastarajo. Policija bi imela ogromno dela, če bi bil interes zaključiti nekatere odprte zadeve. Kaj pa zdaj? Po starem receptu. Ubijte kurirja, ki nosi slabe novice. klapEND
p.s z banko je ok, kar nakažite, če želite.